Najbolj črn scenarij v Muri? Vrnitev družine Juncaj

Foto: Uroš Skaza

Ob začetku priprav na drugi del sezone smo se pogovarjali s predsednikom Mure Robertom Kuzmičem. Čeprav situacija v nogometni Murski Soboti že nekaj časa ni idealna, dolgoletni prvi mož črno-belih ne obupuje. Priznava pa, da klub nujno potrebuje dodatno finančno podporo, če se želi izkopati iz neugodne situacije.

Za nogometaši Mure je jesen, ki se je v črno-belem taboru ne bodo prav radi spominjali.

Prekmurci so jesenski del sezone končali tik nad cono izpada, od katere Muro pravzaprav loči le boljša ‘gol razlika’ v primerjavi s Primorjem. To je za visoko postavljene standarde pri navijačih v Murski Soboti seveda premalo, če temu dodamo še izrazito neprijeten izpad v pokalnem tekmovanju proti velikemu rivalu Nafti in finančne težave kluba, potem je realnost enostavno takšna, da je Mura v krizi.

Kot že v nekaterih prejšnjih časih bo prekmurski nogometni ponos iz dna znova skušal dvigniti Robert Kuzmič. Pred desetletjem, ko je klub prevzel v nižjeligaški konkurenci, mu je to že uspelo, zadnja leta pa se je tudi uspešni poslovnež ujel v vrtinec zgrešenih vložkov ter predvsem neposrečenega iskanja partnerjev, ki bi klubu pomagali v stabilnejšo prihodnost. Kako predsednik Mure razmišlja o obdobju, ki je pred njegovim klubom? Preverite v nadaljevanju.

Intervju z Robertom Kuzmičem, predsednikom NŠ Mura

Zima v nogometni Murski Soboti je pestra. Kakšni so trenutno največji izzivi, ko gledate na prihodnost kluba?

Zagotovo je trenutno največji izziv finančna stabilizacija kluba. Stroški v prvi ligi so visoki, čeprav smo jih uspeli v zadnjih desetih mesecih precej optimizirati. Zato tudi zelo previdno načrtujemo vsak naslednji korak – tako v akademiji kot predvsem v članski kategoriji, ki predstavlja največji strošek.

Prioriteta je zdaj zimski prestopni rok, ko želimo prodati nekatere nogometaše in od tega nekaj iztržiti. Vzporedno želimo še bolj optimizirati poslovanje. Seveda pa je zelo pomembno tudi to, da se čim bolje pripravimo za pomlad. Vemo, kakšno ekipo imamo na voljo, spremljamo pa, kje bi lahko še kaj dodali.

Kako težko je v trenutni slovenski nogometni realnosti zagotoviti proračun za normalno delovanje kluba?

Zagotovo je težko. Stroški naraščajo, spoznorje je vse težje najti. Liga je manj zanimiva kot v nekaterih drugih državah, proračuni pa se večajo. Vemo pa, da se polnijo predvsem s prodajami igralcev in Evropo.

Situacija je jasna – višje, kot si na lestvici, lažje podajaš igralce. In višje, kot si na lestvici, lažje se uvrstiš v Evropo. Ostalim klubom pa je precej težje zagotavljati ta sredstva, ki pa sestavljajo več kot polovico naših proračunov.

Že nekaj časa iščete partnerje, ki bi pomagali klubu. Tudi sami ste izkusili v zadnjem obdobju, kaj se zgodi, če ne najdeš pravega partnerja pri vodenju kluba. Vidimo tudi, kaj se dogaja v Domžalah, pa v Gorici, kjer se situacija zares ni dobro končala. Kako težko je najti zanesljivega partnerja za vodenje kluba?

Za seboj nimamo najboljše izkušnje, zato smo pri iskanju partnerjev zelo previdni. Vidimo pa to kot srednjeročno rešitev, nenazadnje so takšni nogometni trendi. Klubi so postali podjetja in strateški partner, investitor ali lastnik, kakorkoli ga imenujemo, mora biti zavezan jasni dolgoročni strategiji.

Ta mora biti vsaj štiriletna, v enem letu je nemogoče karkoli narediti in takšnega partnerja nima smisla pripeljati.

Vidite izhod iz tega vrtinca, v katerega ste se ujeli zadnja leta, ko rezultati niso najboljši, nenehno iščete sredstva za preživetje kluba in sestankujete s potencialnimi investitorji, potem je bilo tu še tisto Juncajevo obdobje …?

Ravno zaradi te zadnje zgodbe smo še bolj previdni. Situacija je zahtevno, ampak puške nismo vrgli v koruzo. Naš cilj je še vedno, da smo stabilen prvoligaš, to osmo mesto je nek minimum. Smo pa opravili v zadnjih tednih nekaj razgovorov s potencialnimi partnerji, v katerih sem videl več pozitivnega. Morda se moram tudi sam še bolj angažirati, da stvari izpeljemo do konca.

Smo pa odprti za vse možnosti, ne gre samo zato, da nekdo pride z denarjem in prevzame klub. Možna je tudi povezava s kakšnim večjim klubom, ki išče dodatno razvojno ekipo, lahko se pojavi konzorcij, ki želi v nabor klubov dodati še kakšnega. Pripravljeni smo se pogovarjati o različnih oblikah sodelovanja. Moj cilj je, da takšnega partnerja najdemo do konca sezone in začnemo novo štiriletno obdobje.

Ko ste delali analizo prvega dela sezone, kaj vse je šlo narobe? Vemo, da Mura ni tam, kjer navijači želijo, da je.

Že poleti smo intenzivno iskali partnerja, ki bi izboljšal našo finančno situacijo, a ga nismo našli. Tako smo morali relativno na hitro in pozno sestaviti ekipo, ko se je prvenstvo že začelo. Ekipa je bila zato manj homogena in povezana.

Ne glede na to smo pričakovali, da bomo kakšno mesto višje, nenazadnje smo pripeljali nekaj starih / novih izkušenih igralcev. Hkrati pa imamo tudi veliko potencialov za prihodnost. Veliko tekem je bilo na meji, a se rezultatsko niso izšle v našo korist. V zaključku jeseni se je to spremenilo še v psihološko oviro. Vemo tudi, kaj se je potem zgodilo še v pokalu.

V tem obdobju ste se v klubu naposlušali kritik, deležni ste jih bili tudi vi kot predsednik. Kako je to vplivalo na vas osebno? Nenazadnje ste že vrsto let v klubu, peljali ste ga iz nižjih lig do naslova in Evrope, zdaj pa vemo, da situacija ni dobra. Murska Sobota pa niso Domžale, kjer lahko klub ‘umre’, ne da se kdo pretirano zgane.

Če sem čisto iskren, seveda se te takšne stvari dotaknejo. Hkrati pa nimam težav s pritiski, tu sem že enajst let, okolje odlično poznam. Ko je dobro, te vsi hvalijo, ko je slabo, so navijači razočarani. Je pa tu še množica ljudi, ki kritizirajo v vseh primerih in ko je slabše, pridejo še bolj do izraza ter se še bolj ‘napihnejo’. Takrat se sam pogosto vprašam, ali je tega res treba.

Seveda se čutim odgovornega, prihajam iz te regije in se čutim dolžnega, da ji nekaj vrnem. Tu je tudi več kot 400, celo 500 otrok skupaj z ženskim klubom, zato moramo najti rešitev, da to peljemo naprej. Sami ali pa s partnerjem. Vsi bi bili radi na višjem nivoju in brez partnerja najbrž ne bo šlo. V okolju težko naberemo sponzorski denar, ki bi bil potreben za konkurenčnost. Prihodki z naslova prodaj pa niso stabilni.

V zaključku jeseni je bilo veliko govora tudi o prihodnosti trenerja Darjana Slavica. Govorilo se je, brali smo, da njegova služba visi na nitki in da so v teku krizni sestanki. Kako blizu je bila odločitev, da se spet zgodi trenerska sprememba?

To je bila posledica velikega razočaranja v tednu po porazu v pokalu proti lokalnemu tekmecu Nafti. Resno pa se o tem nismo pogovarjali. Prvi cilj je stabilizacija kluba. Darjan ima znanje, ekipo pa smo mu in še bomo popolnili. Verjamem, da bomo v prihodnosti boljši.

Omenjali ste prodaje … Kdo so igralci, za katere vlada največ zanimanja?

Konkretno? Dario Vizinger, Žan Petrovič, kar precej povpraševanj smo dobili za Sano, tu je še Luka Turudija in pa mladi Blaž Kovač kot velika perspektiva za prihodnost.

Veliko se govori o tem, da bi lahko Vizinger prestopil v vrste katerega od dveh največjih klubov Maribora ali Olimpije, je takšen posel realno pričakovati?

Mislim, da je precej realno. S tem, da se ne bomo dali izkoristiti, ker smo v težji finančni situaciji, in da bi ga zato dali za drobiž. S tem ne rešimo nič. Smo pa odprti, in če imajo klubi resen namen, se bomo dogovorili in zadevo izpeljali.

Koliko mora Mura še dodati v blagajno z naslova ponudb, da bi sezono finančno mirno pripeljali do konca?

Do konca sezone z naslova prodaj ali naslova spoznorstev potrebujemo še nekje med 800.000 in milijon evrov.

Veš čas rešujete aktualne stvari. Kako težko je pravzaprav sploh načrtovati prihodnost? Na tak način, ko nekako denar nabirate iz meseca v mesec, je težko tako kadrovati kot strateško razmišljati, kaj želite v prihodnosti.

Zagotovo je vse lažje, če imaš stabilnega partnerja. On lahko pokrije ta variabini del, ki je vedno posledica rizika rezultata, kar za seboj povleče tudi prodaje in denar iz evropskih tekmovanj. To je bilo vsaj v osnovi dogovorjeno s prejšnjim partnerjem, in če imaš ta denar, potem lažje načrtuješ naslednje korake ter si bolj stabilen.

Vsaj to pa vam vendarle uspeva, da ste v tej sezoni uveljavili in ponudili minute številnim mladim nogometašem. Petrovič, Dermastja, Domjan, Turudija, tudi Kasalo, kar nekaj je fantov, ki so dobili resno minutažo v tej sezoni … Je to neka motivacija, ki vas vendarle žene naprej?

Zagotovo. To je naša šola, katere delo se morda še ne vidi popolnoma, a smo jo v zadnje pol leta dvignili na višji nivo in jo bomo v kratkem še nadgradili. Imenovali smo tudi novega vodjo, ki upravičuje naša pričakovanja.

Če bi bilo po moje, bi bilo še več mladih nogometašev v prvi ekipi, ampak trenutno je pritisk rezultata velik in potem malce balansiraš. Če bi imeli še kakšno točko več, bi imeliti fantje še več minutaže. To bo do nadaljnjega naša strategija.

Kaj še lahko pričakujemo v tem prestopnem roku?

Na silo ne bomo pripeljali ničesar, z glavo skozi zid ne gremo. Iščemo dve, tri pozicije, povezali smo se z določenimi klubi in po potrebi si bomo nekaj igralcev izposodili, ker je to ekonomsko najbolj učinkovito.

V teh dneh kroži govorica, da bi se lahko, v kolikor ne najdete drugega partnerja, v klub znova vrnil George Juncaj. Koliko je resnice v tem?

Ničesar ne mislim skrivati. To je možnost, ki obstaja vse od takrat, ko je Juncaj odšel. Gospod nam je dal do konca leta 2027 čas, da se sami postavimo na noge oziroma da najdemo novega partnerja in odplačamo njegov delež.